Nekajkrat sem grdo padel. Še danes vidim tiste krožnike nad mano, ki niso bili nič drugega, kot krogi na stropu v urgentnem bloku. Še vedno čutim mraz na dolgem hodniku urgence ko čakaš, da te zavalijo na operacijsko mizo. Nakar… Svetloba, maska, čudni krogi, medlost… In tema!
A hvala Bogu! Vedno sem se zbudil »na tej strani« življenjske dimenzije.
Z leti sem se naveličal teh neumnosti in sem imel raje tistih nekaj procentov v rezervi, preden sem zapeljal v ovinek. Obrestuje se!
Kljub svojim letom, še vedno »založim« kot v najbolj norih letih, a ne več tam, kot sem nekoč! V to so me prepričali dogodki.
»Previdnost je mati modrosti. Neprevidnost, pa mati nezakonskih otrok«! To mora vsak »poštimati« v svoji glavi.
Drevesa, zgradbe in stebrički obcestnih ograj so me spametovali, odkar sem izgubil nekaj dobrih prijateljev in znancev. Te napake so le »spomenik junakom«, ki ne dopuščajo popravnega izpita! Kajti v cestnem labirintu, ni prostora za heroje… |